ROGER TAILLIBERT

UVOD

Roger Taillibert je francoski arhitekt, znan po oblikovanju Parc des Princes v Parizu in Olimpijskega stadiona v Montrealu, Kanadi. Deloval je na področju arhitekture, urbanizma in tudi slikarstva.

Slika 1: Arhitekt Roger Taillibert, 2011, portret

 

ŽIVLJENJEPIS

Roger Taillibert se je rodil 21. januarja, leta 1926, v Châtres-sur-Cher. To je majhna vas s tisočimi prebivalci, 50 km stran od Chamborda. Njegov oče je imel tam družinsko podjetje, ki je delovalo v proizvodnji kabinetov. V očetovih delavnicah je Roger pogosto opazoval slikarje, kiparje in notranje oblikovalce, ki so restavrirali “Chateaux de la Loire” pohištvo.

Roger Tallibert se je v Parizu, na nasvet arhitekta zgodovinskih stavb, vpisal v šolo za arhitekturo, na smer arhitektura in risanje, ter se pridružil arhitekturnima delavnicama Boutterin in Seassal. Obe delavnici sta bili nagrajeni z nagrado “Prix de Rome”. Na fakulteti je tudi diplomiral z odliko.

Po očetovi smrti je dobil štipendijo z Ministrstva za tuje zadeve in odšel na Finsko. Tam je nekaj mesecev preživel z Alvarjem Aaltom, ki je takrat delal na dizajnu za Palačo Helsinki Kominform. Nato je odšel na Švedsko in se pridružil Stockholm KTH, kjer se postal bolj dosleden za “bolj konstruktivistično, drugačno vizijo arhitekture”. Na poti nazaj se je ustavil v Hamburgu, kjer je spoznal Walterja Gropiusa, ki je tam imel konferenco.

Po prihodu v Francijo je Roger Taillibert začel s svojo kariero arhitekta. Njegov prvi projekt je bil deležen v realizaciji bazena v Deauvillu. Ta projekt ni bil nič drugega kot Taillibertova diploma pri “ENSBA”, ki je bila dovolj drzna, da je v njem zaznala prve znake obetavne kariere. To je bila prva izkušnja pri oblikovanju tankih lupin, ki jo lahko razlagamo tudi z Taillibertovim občudovanjem Félix Candéla, ki je tudi oblikoval tanke lupine narejene iz betona brez pred napenjanja.

Slika 2: Roger Taillibert, 1966, plavalna stavba v Deauvillu

Med delovanjem na projektu Deauville, je bil Roger Taillibert povabljen zgraditi, v rekordnem času, Nacionalni Center za pred-Olimpijsko treniranje v Font-Romeu. Nato je dosegel neverjetno stavbo “Parc de Princes”. Prepoznavnost in slava te mojstrovine ekspresionističnega konstruktivizma je prečkala Atlantski Ocean in mu prislužila povabilo k realizaciji Olimpijskega Kompleksa Montreal.

Slika 3: Roger Taillibert, 1972, stadion Parc des Princes

Slika 4: Roger Taillibert 1968, prerez stadiona Parc des Princes, skica

V začetku šestdesetih let Francoska vlada želi, da se novi prostori zgradijo zelo hitro, saj so morali omogočiti prostor za treninge plavanja.
Mobilna streha plavalnega bazena Carnot v Parizu je ena od prvih mobilnih struktur doseženih po celem svetu. Omogoča, da se streha bazena odpre v samo nekaj minutah. Plavalni bazen in plaža se razprostrirajo prek 4.000 m².

Slika 5: Roger Taillibert, 1967, prikaz mobilne strehe plavalnega bazena Carnot v Parizu

Slika 6: Roger Taillibert, 1967, prikaz notranjosti bazena ter eksperimentalne mobilne strehe Carnot v Parizu

Ta eksperimentalna streha, za katero je Roger Taillibert registriral patent leta 1967, je bila kasneje vir inspiracije za Montrealov Olimpijski Stadion.
Med sedemdesetimi leti 20. stoletja se je ministrstvo za izobrazbo soočalo z naraščajočimi potrebami za šole, zaradi močnega pritiska naraščajoče populacije. V tem kontekstu se je udeležil raziskav montažnih struktur v armiranem betonu in zaključil več konstruktivnih naprav na osnovi kombinacije mrež.

Veliki športni kompleks je prispeval k njegovem ugledu kot gradbenik. Dejansko je zaradi ustvarjanja tankih lupin na Deauville bazenu, kot tudi v montažnih in prednapetih dolgo razpenjajočih se struktur Parc des Princes, Roger Taillibert dosegel velike projekte v tujini in med njimi zlasti objekt Montreal Olympic, Abu Dhabi oficirjev klub – prostočasni športni in kulturni kompleks, ki se razprostira na 250.000 m², z gradnjo sistema, ki sestoji v sklepu treh obokov (400 m razpona) – ali Luksemburški Nacionalni Športni in kulturni center, ki se razprostira na več kot 100.000 m².

Slika 7: Roger Taillibert, 1976, Olimpijski stadion v Montrealu

Slika 8: Roger Taillibert, 1984, Millenium Hotel Abu Dhabi: Officers Club

Slika 9: Roger Taillibert, 1982, Luksemburški Nacionalni Športni in kulturni center

“Delam z krivinami saj ne verjamem v ravno linijo, za katero mislim da je bila namenjena za skladiščenje. Krivulja je dinamika. Prav tako pa spominja na skulpturo, skozi katero gre energija…” (Taillibert)

Če se Roger Taillibert izkaže rahlo nezaupljiv do ravnega sveta modernizma, je manj verjetno da zaradi njegove ideologije in je predvsem posledica voljevolje oziroma želje, da naredi  določen psihološki vtis ob pogledu na arhitekturo.

Arhitektura atletskega objekta

Taillibert meni, da atletika (ki je neločljivo povezana z konceptom uspešnosti in posledično odločnosti) kliče po kreaciji arhitekturnih del, ki imajo sveže, inovativne linije in oblike in uporabljajo posamezne unikatne materiale.
Že zgodaj je Roger prevzel več različnih vodilnih načel, ki so zahtevala, da uspešno ustvari zmes ravno pravih arhitekturnih linij in najboljših gradbenih metod, hkrati pa ohranjanje nizkega stroška in uporabo časa na najbolj učinkovit način.

Z namenom, da se izpolnijo njegove zahteve, je mnogo Taillibertovih projektov združevalo detajlirane skice, unikatne gradbene metode (premične tekstilne membrane, fino mreženje in samonosne strukture prednapetega betona). Hkrati pa je upošteval tudi metodologijo načrtovanja, ki je vsebovala razpolaganje, zemljiščne zahteve in različne časovne omejitve.

Slika 10: Roger Taillibert, 1972, skica Olimpijskega kompleksa v Montrealu

Taillibertove ukrivljene linije

Navidezno voljna, nenavadna, kreativna in inovativna ekspresija Taillibertove arhitekture in hkrati rezultat kompleksnih matematičnih izračunov in vizualno poetičnih arhitekturnih oblik; med katerimi se zdi, da črpa inspiracijo iz morske biologije. (Trilobiti, školjke,…), spet druge se zdijo čisto atletsko-tematske (Olimpijski obroč, kolesarska čelada…). Vendar pa je ena stvar gotova: dinamično izrazne oblike, ki jih je Taillibert uporabil za oblikovanje arhitekture za atletske objekte, so nad vsemi zahtevami, ki so bile mišljene, predvsem pa je pomemben tudi odmik od kubičnega motiva, ki je tako pomemben v funkcionalistični arhitekturi.

Glavni razlog zakaj je Taillibertova arhitektura zanimiva je to, da je njegova uporaba prostora tesno povezana s strukturo. Leta 1966, med fazo planiranja Deauvile plavalnega bazena, Taillibert sledi prostorsko-zavednim načelom ko pripravlja niz unikatnih arhitekturnih elementov v katerih je ukrivljena linija očitno glavna tema. Prav ta izziv nasprotujočih si ukrivljenih linij mu omogoči izraz prostorskost, ne samo pri napetosti in stresu med arhitekturnimi komponenti, ampak tudi vzpostavi ravnotežje in harmonijo med arhitekturnimi linijami in oblikami.

Čeprav se njegov stil ni čisto očistil ravnih linij, kar je vidno v arhitekturnem stilu Francoskega Nacionalnega Centrba za Višinsko Treniranje v Font-Romeu (zgrajeno v 1968, pred Olimpijskim Stadionom) – jasno distanciranje je vidno v delih po tem.

Urbanizem

Ukvarja se tudi z urbanizmom. Delal je na projektu Bližnji Vzhod. Ta študija je bila razvita na več kot enem kvadratnem kilometru. To bo tiho urbano območje z električnimi vozili in avtomatsko obdelavo odpadkov. Tam bo tudi izobraževalni kompleks z rezidencami.

Slika 11: Roger Taillibert, 1978, Projekt na Bližnjem vzhodu, načrt

Slika 12: Roger Taillibert, 1978, tloris projekta na Bližnjem vzhodu

V bližnji prihodnosti ima načrtovane še različne urbanistične projekte kot so: Turistični razvoj v Alžiriji; Golf klub, Gbadolite, Zaire; Mornarska baza, Abu Dhabi in drugi.

Slika 13: Roger Taillibert, 1983, skica projekta v Alžiriji

Slika 14: Roger Taillibert, 1980, Golf klub, Gbadolite, Zaire

Slika 15: Roger Taillibert, 1985, načrt projekta Mornarske Baze v Abu Dhabiju

Slikarstvo

Malo ljudi ve, da je njegova skrita strast poleg arhitekture tudi slikarstvo. Vedno je to strast skrival pred drugimi. Postalo je že tako skrajno da noče imeti nobene razstave in zavrača prodajo katerekoli slike, kljub konstantnim ponudbam.

Slika 16: Roger Taillibert, 2012, Compostition bleue et rouge

Slika 17: Roger Taillibert, 2012, Composition noire et rouge

Slika 18: Roger Taillibert, 2009, Composition grise et orange

Slika 19: Roger Taillibert, 2010, Chutes du Saint-Laurent

ZAKLJUČEK

Roger Taillibert je francoski arhitekt, rojen 21. januarja 1926 v Châtres-sur-Cher. Kot oblikovalec je bil dejaven med leti 1963 in 1987. Znan je po oblikovanju Parc des Princes v Parizu in Olimpijskega stadiona v Montrealu. V Parizu se je vpisal v Šolo za Arhitekturo, v smeri arhitektura in risanje, ter se pridružil arhitekturnima delavnicama Boutterin in Seassal. Obe delavnici sta bili nagrajeni z nagrado “Prix de Rome”. Nekaj časa je preživel na Finskem, Švedskem in v Hamburgu, kjer je dobil svojo “konstruktivistične vizijo”. Njegove stavbe so znane po unikatnih gradbenih metodah (premične tekstilne membrane, fino mreženje in samonosne strukture prednapetega betona). Njegov prvi projekt je bil bazen v Deauvillu. Ukvarja se tudi z urbanizmom. Delal je na projektu Bližnji Vzhod. Poleg tega je tudi slikar, vendar svojih del ne razstavlja.

SUMMARY

Roger Taillibert is a French architect, born on January 21st 1926 in Châtres-sur-Cher. He was active as a designer from about 1963 to 1987. Taillibert is notable for designing the Parc des Princes in Paris and the Olympic Stadium in Montreal, Canada. In Paris, he attented School for achitecture, architecture and drawing courses, and joined Boutterin and Seassal workshops. Both of them were awarded with “Prix de Rome”. He spent some time in Finland, Sweden, Hamburg, where he got his “constructivist vision”. His buildings are famous for its unique building methods (mobile textile membrane, fine mesh and self-supporting structures of prestressed concrete). His first project was Deauville pool. He also deals with urbanism. He worked on the Middle East project. Furthermore, he’s a painter but he doesn’t exhibit his works.

 

VIRI

Knjižni viri:

  • TAILLIBERT Roger, 2010, Entree Principale, Francija, Editions Dilecta (28 Aug. 2010), ISBN-10: 2916275770
  • ORLANDINI Arlain, 2005, Roger Taillibert: Realisations, Somogy (3 Mar. 2005), ISBN-10: 2850567469

Internetni viri:

Slikovni viri:

* Opomba: Slikovna gradiva, ki so v tej spletni objavi citirana in so bila predhodno označena z avtorsko pravico Copyright (C) so v tej nalogi (spletne objave) uporabljene zgolj za izobraževalni namen.

AVTORJI

ŽITKO, Mihaela, 2014-15;
FRANKIČ, Mia, 2015-16;
VELIĆ, Ines, 2018-19